Konteksti (Tomaž Bešter), 3. julij 2014 ― Letos nekoliko kasneje, a vendar: moje čtivo poletnega branja 2014. Čeprav vem, da smo že krepko v poletju in da marsikdo že ve kaj bo bral v tem obdobju, ko mu že folklora prišepetava litanije upravičenosti te aktivnosti. Moje branje bodo letos sestavljale zvečine krajše knjige, iz povsem objektivnih razlogov. Vseeno pa mislim, da bo šlo za sila fine knjige. Najprej je tu Klic kukavice, v katerem se J. K. Rowling spopade z izzivom žanrskega pisanja in stopi v svet napete kriminalke. Vsekakor tu veljajo drugačna pravila, kot v fantaziji, a kritike so knjigi naklonjene, zato tole zagotovo ne bo brca v temo. V kupčku je tudi Slovo od Berlina Christoperja Isherwooda. Preprosto zato, ker imam z zbirko Moderni klasiki zelo dober odnos. Vedno znova mi ponudi nekaj več od običajnih romanov in nekaj mi pravi, da tokrat ne bo nič drugače. Sicer pa gre za zgodbe, ki so postavljene v Berlin v začetku 1930ih, ki je v tistem času (baje) ponujal dekadenco in vznikajoči nacizem v isti sapi. V izbor sem dal tudi Paasilinno, Na lovu za spomini. In to preprosto zato, ker ga še nisem bral. In to ni prav. Italo Calvino je pri meni zelo dobro zapisan že vse od takrat, ko sem prebral Če neke zimske noči popotnik. Tega je že kar nekaj časa nazaj, a mi je v svoji izvirnosti ostalo vedno nekje zadaj v glavi, vsake toliko pa pride na plano. Z njim tudi Calvino, tokrat z Neobstoječim vitezom. In na koncu je tu še Lilin s svojim Prostim padom. Tudi povsem zato, ker me je navdušil s svojim prejšnjim delom, Sibirsko vzgojo. Nikolaj Lilin je zelo zanimiv gospod, ki se je pred časom oglasil tudi v Sloveniji. In zelo dobro piše. Ne glede na kontroverznosti v zvezi z resničnostjo, ki naj bi bila ali ne bila v ozadju njegovega dela, gre za avtorja z izjemnim občutkom za naracijo. Zato gre predvsem za uživanje. Kar je tako ali tako pomembno bistvo poletnega branja.